Ideja o združitvi tedanjih elektrarn na reki Dravi v enotno podjetje se je prvič pojavila leta 1950.

Kolektivi posameznih elektrarn so idejo sprejeli zelo različno, saj so bili delavci večinoma zadovoljni s takratnim stanjem. Pobuda zato seveda ni prišla od kolektivov, temveč od političnih struktur. Za njeno uresničitev je bila pomembna Konferenca o vprašanju ustanovitve in organizacije nove direkcije za dravske elektrarne Dravograd, Vuzenica, Fala in Mariborski otok, ki je bila 22. oktobra 1950 v hidroelektrarni Mariborski otok in se je je udeležil takratni minister za elektrogospodarstvo Ljudske republike Slovenije (LRS), Miloš Brelih, prisotni pa so bili še direktorji elektrarn in drugi sodelavci ter zastopniki delavskih svetov in upravnih odborov. Ključno vlogo je imel minister, ki je prisotnim predstavil pomen združitve elektrarn ter pozitivne učinke le-te. V razpravi so bili predstavniki elektrarn do predloga zelo kritični in so izrazili številne pomisleke. Zaradi javnega glasovanja je bil, kljub bolj ali manj prikritemu nasprotovanju združitvi, rezultat glasovanja prepričljiv, in sicer enajst za in en proti.

Na osnovi številnih sestankov, ki so sledili, so bile septembra 1951 izdelane Teze za organizacijo podjetja Dravskih elektrarn; o slednjem pa časa za razpravo ni bilo veliko, saj je Vlada LRS že oktobra 1951 ustanovila podjetje z imenom Dravske elektrarne. Novo podjetje je tako pričelo poslovati 1. oktobra 1951, združevalo pa je elektrarni Fala in Mariborski otok ter gradbišče hidroelektrarne Vuzenica; za prvega direktorja je bil imenovan Fedor Gregorič. Hidroelektrarna Dravograd oktobra 1951 še ni bila vključena v novo nastalo podjetje, kar je Vlada popravila z odločbo 10. decembra 1951.

Težave pri izgradnji elektrarn kot tudi pri ureditvi notranjih odnosov v novo nastalem podjetju so dejanski začetek poslovanja zavlekli. V tistem času se je v poslovanje podjetij začel uvajati proces samoupravljanja delovnih kolektivov in decentralizacija upravljanja. Pričele so se pojavljati ideje o drugačni, bolj decentralizirani obliki organizacije elektroenergetskih podjetij. Dravske elektrarne so tedaj dejansko obstajale bolj na papirju, saj se je poslovanje še vedno izvajalo po starem. Situacijo je razrešila Vlada LRS, ki je 25. novembra 1952, po dobrem letu obstoja, ukinila Dravske elektrarne in ustanovila nova podjetja: Elektrarno Mariborski otok, Elektrarno Fala, Elektrarno Vuzenica v izgradnji z gradbiščem elektrarne Vuhred in Elektrarno Dravograd s pomožnima pogonoma Podklanec in Prevalje.

Čez dober mesec, natančneje 8. januarja 1953 pa je Vlada LRS sprejela odločbo o ustanovitvi Elektroenergetskega sistema Slovenije, ki je združevalo osemindvajset podjetij, vključno z vsemi štirimi prej omenjenimi podjetji.

Najstarejša hidroelektrarna na slovenskem delu reke Drave - hidroelektrarna FalaNajstarejša hidroelektrarna na slovenskem delu reke Drave - hidroelektrarna Fala

Tudi s takšnim stanjem zaposleni niso bili zadovoljni in pobuda za ponovno združitev se je pojavila leta 1958; a je tudi takrat prišla iz političnih krogov. 8. septembra 1958 je Okrajni ljudski odbor Maribor poslal kolektivom Teze za združitev elektrarn na Dravi, a šele čez dve leti, 11. novembra 1960 je bila imenovana komisija, ki naj bi probleme pri poslovanju elektrarn osvetlila s tehničnega in ekonomskega vidika. Komisija je izdelala Poročilo za proučitev reorganizacije elektrogospodarskih podjetij in ugotovila, da bi bilo z združitvijo mogoče doseči številne pozitivne učinke. Da bi prišli do usklajenega stališča z zaposlenimi, so 24. marca 1961 izbrali Iniciativni odbor, katerega predsednik je bil takratni direktor Elektrarne Hajdoše v izgradnji, Zvonko Jaušovec. Po nekaj sestankih so bila mnenja usklajena in predsednik odbora je 29. junija 1961 poslal predlog Občinskemu ljudskemu odboru Maribor center (OLO MB Center) za izdajo odločbe o združitvi elektrarn Dravograd, Vuzenica, Vuhred, Ožbalt, Fala, Mariborski otok in elektrarne Hajdoše v gradnji v samostojno podjetje z imenom Dravske elektrarne s sedežem v Mariboru. Junija 1961 so delavski sveti sklepali o združitvi in na osnovi pozitivnih sklepov, ki jih je potrdil še OLO MB Center je nastalo novo podjetje Dravske elektrarne s sedežem v Mariboru; podjetje je pričelo poslovati 1. julija 1961. Direktor podjetja je postal Štefan Pavšič.

Že kmalu so poslovanje družbe pričele pretresati spremembe. Leta 1963 je bila spremenjena ustava Federativne ljudske republike Jugoslavije in sprejet je bil Temeljni zakon o elektroenergetskih organizacijah, ki je pričel veljati 8. aprila 1965 in je zahteval organizacijsko preoblikovanje elektrogospodarstva – med drugim se je premoženje dejavnosti razdelilo na delovne organizacije in Dravske elektrarne so prejel osemintrideset odstotni delež.

Ponovno je politika posegla v organiziranost elektrogospodarstva 1. januarja 1968, ko so se na priporočilo Skupščine Socialistične republike Slovenije (SRS) združila proizvodno-prenosna podjetja Dravske elektrarne Maribor, Elektrarna Brestanica, Termoelektrarna Trbovlje in Toplarna Ljubljana v novo podjetje Elektro gospodarstvo Maribor (EGM) s sedežem v Mariboru. Vodilno vlogo v novoustanovljenem podjetju so prevzeli strokovnjaki Dravskih elektrarn. Po dveh letih delovanja je podjetje, na osnovi izstopa Termoelektrarne Trbovlje prenehalo delovati. 15. marca 1972 pa je že začelo delovati Združeno podjetje elektrogospodarstva Slovenije (ZEPS), ki je združevalo vse hidroelektrarne vključno s prenosom, vse termoelektrarne in Toplarno Ljubljana.

Zakon o elektrogospodarstvu iz leta 1973 pa je predvidel dveletno obdobje za uskladitev organiziranosti v organizacijah združenega dela; na osnovi tega so se Dravske elektrarne leta 1974 najprej preoblikovale v enovito delovno organizacijo brez temeljnih organizacij, na podlagi referendumske odločitve 20. decembra 1975 pa so v podjetju ustanovili sedem TOZD-ov hidro proizvodnje, dva TOZD-a elektro prenosa, TOZD Elektro kovinar Laško in TOZD Elektronski računski center. Delovna skupnost skupnih služb je bila ustanovljena januarja 1978, TOZD hidroelektrarne Formin pa po začetku obratovanja elektrarne oktobra 1978. Po ukinitvi TOZD-ov, kar je bila posledica spremembe in dopolnitve Zakona o podjetjih, ki jih je Skupščina SFRJ sprejela 30. junija 1989 so se v podjetju oblikovale delovne enote, in sicer:

Tudi leti 1990 in 1991 sta bili za Dravske elektrarne prelomni, poleg izločitve Elektro kovinarja je družba izgubila tudi področje prenosa, ki je prešlo v novoustanovljeno podjetje za prenos električne energije Elektro-Slovenija (ELES). Prenos lastniškega preoblikovanja, ki se je v Sloveniji pričel s sprejetjem Zakona o lastniškem preoblikovanju pa je na osnovi sprejete Uredbe 30. julija 1994 družbo preoblikovala v javno podjetje.

Na osnovi ugotovitev študij in sklepov Vlade Republike Slovenije so proizvajalci električne energije pričakovali, da bo Vlada ustanovila tako imenovan »hidro holding«, a se je s sklepom 26. julija 2001 odločila za ustanovitev družbe z omejeno odgovornostjo Holding Slovenske elektrarne (HSE). Vlada je na novoustanovljeni holding prenesla svoje poslovne deleže družb Dravske elektrarne Maribor, Savske elektrarne Ljubljana, Soške elektrarne Nova Gorica, Termoelektrarna Šoštanj, Termoelektrarna Brestanica in Premogovnik Velenje. Kasneje se je z ustanovitvijo drugega energetskega stebra GEN Energija Termoelektrarna Trbovlje vključila v skupino HSE, v GEN Energijo pa so iz HSE prešle Savske elektrarne Ljubljana in Termoelektrarna Brestanica.

Vlada Republike Slovenije je 13. marca 2003 izdala Uredbo o koncesiji za rabo reke Drave za proizvodnjo električne energije in na podlagi te uredbe 3. aprila 2003 za koncesionarja imenovala Dravske elektrarne Maribor.

Z osmimi hidroelektrarnami na reki Dravis petimi malimi hidroelektrarnami ter štirimi sončnimi elektrarnami družba Dravske elektrarne Maribor, d. o. o., ki danes deluje kot del skupine HSE, proizvede skoraj četrtino vse slovenske električne energije. Povprečna letna proizvodnja družbe DEM, ki znaša 2.800 GWh, predstavlja 80 odstotkov slovenske električne energije, ki ustreza kriterijem obnovljivih virov in standardom mednarodno priznanega certifikata RECS (Renewable Energy Certificates System). Skupna moč na pragu elektrarn družbe DEM je skoraj 600 MW.

Dravske elektrarne Maribor so v obdobju od 1951 do danes v omrežje oddale skoraj 140.000 GWh električne energije, s čimer bi v današnjem času zadostile porabo vseh slovenskih gospodinjstev za obdobje 43 let.